KNAPUSKE

MAT KURBA v štirih slikah

               1.slika

SIN

V ranem jutru so stopali proti ajnzerju, ata so šli spredaj, odrasla poba tik za njim in mali Franci zadaj. Prvi trije so na ramah nosili vsak svoj kramp, Franci pa je pod pazduho stiskal pleteno košaro, jerbas, v katerem je imel kovinsko sulico.

Oči se mu še niso povsem odprle, še bi spal. Za svoja dvanajsta leta in napore dvanajst urnega delovnika, dosti premalo spi. Lahko bi legel ob sedmi zvečer, vendar bi zamudil edini dve uri otroštva v dnevu, igre  s sovrstniki.

 Že več mesecev je z brati hodil v jamo na pridobivanje kolma. V začetku je bil ponosen, da so ga deci končno sprejeli medse, da je lahko materi pokazal koliko denarja je z njegove strani vpisano na knjigo

za nakup špecerije za osemčlansko družino. Lastnik špecerije je bil obenem tudi lastnik rudnika in seveda lastnik kolonije, kjer so prebivali.  Ata si je dal mezdo izplačati, saj je rad zavil k »mamici« na kakšen šnopc in ta ni bil zastonj. Sinovi so ves zaslužek vpisali na knjigo, ker jim ata ni dovolil drugače. Že tako so pri štirih parih delovnih rok, težko pričakali, da se mesec obrne in večkrat zapisali v knjigo puf.

 Prišli so do jame in se razšli. Vse, kar je Franci dobil od očeta preden so se spustili v rove, je bila roka na kuštravih laseh in pozdrav z besedami : »Mjrki s poba!«

 Franci je vedel, da je to več kot je ob jutrih dobila večina fantičev in vsakodnevni obred ga je pomirjal. Prevzel je psa in majhen lesen voziček ter sledil odraslim v jamo. Plazil se je  po najmanjših rovih, tam, kjer bi se odrasli zagozdili. Največkrat tipaje v temi, ker lampe ni mogel vleči s seboj. S kovinsko sulico je luščil plasti kolma in ga filal v jerbas. Poln jerbas kolma je potegnil do razširjenega dela, kjer sta ga čakala pes in svetilka. Pretresel je kolm na voziček in skupaj s huntom sta ga vlekla do širšega dela jame, kjer sta ga kipala na kup. Kasneje so ga z večjimi vozički in konjiči spravili na plano.

   Po več urah ga je fantovsko telo bolelo do poslednje koščice. Tako rad bi obležal v tesnem rovu in počival. Zaprl bi oči in ležal, mirno in skoraj brez dihanja. Spočil, samo spočil bi se rad. Pa si ni upal. Vlekel je jerbas za jerbasom in vedel, da bo največje razočaranje za ata, če ga štajger obtoži lenarjenja. Ne, te sramote atu ne sme narediti. Ata mu ne bi nikoli odpustili, ne, samo tega ne. Lenuh pa ne bom, je ponavljal v sebi.

 Roke so postajale zakrčene in kolena krvava. Oči so napolnile solze, stiskal je zobe in klel. Vendar ni popustil, vlekel je jerbas za jerbasom. Občutek za čas je tu doli izginil. Vsak dan je bil živ zakopan celo večnost, le po številu jerbasov je lahko ocenil približen čas.  Po osemnajstih ali dvajsetih spraznjenih jerbasih  je obsedel pri huntu in svetilki ter iz žepa potegnil malico. Danes so bili mati radodarni. V cajtnge zavit kruh s svinjsko mastjo. Buh vej, če so ata vedeli za mast. Najbolje bo, da ne sprašuje bratov kaj so jedli. Najbolje da molči, da ne nakoplje atove jeze nad mater.

  Vlekel je jerbas za jerbasom kolma  iz rova in ga s huntom spravljal naprej in čakal zvok sirene. Telo je popuščalo, omagovalo. Večkrat se ga je lotila slabost. Ne, sedaj ne more popustiti. Po malici in v drugi polovici šihta so štajgerji še raje hodili naokrog in oprezali za »lenuhi«. Bolje crknit, kot biti ožigosan za lenuha. Spet so oči napolnile solze, spet je klel. Vse svetnike je preklel, vse njemu drago je preklel. Celo mater, katero je imel neizmerno rad, je preklel. »Mati le zakaj, le zakaj ste me rodili v to sranje. Mat kurba, a je bilo treba, le kako ste lahko svojim otrokom prizadejali tole? Mat kurba, prekleta lukna hudičeva, mat kurba!« je ponavljal mantro in vlekel jerbas vse do zvoka sirene, ko si je upal končati trpljenje in se povzpeti na svetlo.

2.slika

HČERA

Sedela je na obrežju Save in spremljala vodne vrtince na poti navzdol, od Trbovelj  proti Hrastniku. Hipnotično so se vedno znova pojavljali zgoraj in se vrtinčili navzdol. S separacije se je v Savo zlivala črna  voda in črne so bile njene misli. Četrti mesec ni dobila perila in trebuh se je začel večati.  Tine na mara zanjo, kurbin sin jo je samo izkoristil.

» Mat kurba Mica,  kako si lahko spravila na svet takega zajebanca. Kako je gobec suku, dokler mu nisem dala. Zdej se pa dela kot da ne obstajam. Oženu me bo, je rekel. Prasec ničvreden. Ti boš mene oženu. Tudi če bi me hotel, te nočem. Ničesar več nočem. V Savo pojdem in z njo na drug svet. K bogu ali hudiču, sej je vseeno.  Ata oprostite , če le lahko, ker sem familji nakopala sramoto. Mati, vem da ste mi govorili in me opozarjali, da je ničvrednež. Ampak prosim odpustite mi. Crkn Tine, crkn mat kurba, prasec  pukvarjen. Kaj naj naredim? Kam naj grem, zdaj ko me bojo vsi imel za kurbo, z mojimi vred, otroka pa za pankrta? Kam čem drugam kot v Savo.  Rože si mi nosil, kruha in mesa ponujal, še glaž vina si dodal, veliko kar nisem nikoli okušala. Kapljice si lizal z mojih ustnic in bilo je lepo. Čarobno, drug svet, prijeten in prijazen, kot narisan z voščenko. Z vinom si me dobil baraba pokvarjena. En glaž, en sam glaž sem ga koštala, pa se je svet zavrtel  krog in krog. Vedu si prasec, točno si vedu, kaj bo. Jaz trapa pa sem bila slepa. Štirikrat si me popeljal v skušnjavo in štirikrat sem ti ugodila. In štiri mesece pozneje me niti pogledaš ne več. Drugi nalivaš vina in čakaš, da se ti vda. Ata te ubijejo, ko zvedo zate, ubijejo te kot psa,mat kurba. Ti ne veš da sem bila njihova  lubica. Najraje me imajo, najraje, moj ata.«

Solze so močile krilo in misli so besnele po glavi.

»Vse do danes so me imeli najraje. Mati ne, mati imajo rajši Franceka, ata pa mene, vem da me majo, čeprav ne pokažejo. Zdaj pa je konec, nič ne morem storiti, nič da bi bilo prav, nič da bi bilo kot prej.«

 Stopila je v vrtinčasto reko. »Kako  mrzla si!«  Počasi in negotovo se je oddaljevala od brežine, kot da bi v zadnjem hipu pričakovala nenadejano rešitev. Od kolma črna reka, jo je sprejela v naročje in  ji dala odrešitev  ter zatočišče v svojem objemu.

3.slika

ATA

Hodil je spredaj, s krampom na rami. Za njegovim hrbtom sinovi. Kadar je stopal proti rudniku je poslušal njihove korake. Ponosen je bil nanje. Bili so pridni, garači, kot je bil garač sam. In edino to šteje v Trbovski dolini. Trdo delo za črn kruh. Njegovi pobi. V koloniji, kjer so živeli, si lahko videl in slišal marsikaj. O njegovih pobih do sedaj ni bilo slišati slabega.

Sramota z Meto bi familjo lahko spravila na slab glas. Če reva ne bi šla v Savo, bi se to zagotovo zgodilo. Tako pa so ljudje ob tragediji pozabili na sramoto in sočustvovali z njimi. » Če bi vedel  kdo je bil, kdo je izkoristil njegovo deklico. Mat kurba,  vrat bi mu pregriznil, kožo bi mu slekel s hrbta.«

 Poslušal je korake sinov in stopal proti jami. Tone je imel trd korak. Kot medved. Kadar je stopal po lesenem ganku se je vse treslo. Jože je bil bolj gibek in lahkoten korak je imel. Z levo nogo je lahno podrsaval po tleh po tistem, ko ga je v jami stisnil hunt.  Franci pa je zadaj hitro menjaval kratke korake in od časa do časa potekel, da jim je lahko sledil. Ni se obračal, slišal jih je in vedel, da mu sledijo.

 Pred jamo je pokimal večjima, malega pa je pogladil po glavi in mu dejal naj pazi nase. Vsako jutro preden so se spustili v luknjo. Bilo mu je lažje zase in za Francija, če mu je izkazal to malo pozornost.  S kumerati  se je spustil do delovišča. Delali so nov rov, da bi prišli do večjega  nahajališča premoga. Ata je pomagal  forhajerju  Lojzu, ostali pa so odšli po les za zadelavo rova v zaledje. Krampal je v strop in luščil velike kose premoga  ter ga z nogo odrival, da si je pripravljal prostor. Bodo že pobi pofilali, ko se vrnejo.  Lojz je krampal na njegovi desni.

»Pazi zrušek!« se je zadrl Lojz in odskočil, vendar premalo. Velik kos kamenja pomešanega s kolmom se je zrušil s stropa in Lojza je v trenutku zagrnilo. Ata je potegnilo  z vrha kupa in ga zasulo do prsi. Glavo in levo roko je imel prosto  vendar premalo moči, da bi se izkopal. Na njem je ležalo toliko teže, da ga je drobilo pri živem telesu.

Zavdihnil je in od nemoči zaihtel. Ne zaradi sebe. Zaradi nje. Zaradi njegove ljube Gelce, ki je tako srčno skrbela za njih. Kaj bo sedaj z njo in kaj z mulci? Kdo ji bo v oporo in kdo bo naredil v bajti red, če bo treba? Prekleti svet hudičev. Se mora res vse gorje tega sveta zrušiti na njegove.

» Gelca odpusti mi, za vse slabo,nisem zanalašč, ampak saj veš, da te imam rad. Mat kurba, hudič prekleti  ali res nimaš nikoli dovolj.« Klel je in obenem poskušal moliti za svoje najdražje. Prosil je boga naj jih čuva in ohrani njegov rod. Čutil je kako življenje zapušča njegovo polomljeno in stisnjeno telo.  »Mat kurba kumerat, tuki se njaha tvoja pot. Že mora tako biti. Pa naj bo.«je govoril sam sebi.  Bolečina je izginila, prišla je tema in z njo olajšanje. 

4.slika

MATI

  Sirena je zatulila skozi kolonijo. Sirena, ki se je oglašala samo zjutraj, ob pričetku dela in zvečer za počitek, se je danes oglasila sredi dneva. Vse ženske v rudarski koloniji je stisnilo v prsih. Nesreča, v jami je nesreča. Ganki so bili v trenutku polni žensk in otrok. Hitele so po stopnicah na dvorišče in se usule po Tereziji proti jami. Nesreča, koga je dobilo tokrat?  Vile so roke in otroke tiščale nazaj.  Katera izmed nas bo ovita v črno? Koliko jih je nastradalo? Jih bodo rešili? Je moj zraven? Pa otroci? Nešteto vprašanj  med hitenjem do rudnika.

  V solzah in krčevitem joku je stala pred jamo in čakala, da ga prineso. Njen Matija ne bo več prišel sam iz jame, ne bo ga za mizo na južni. Prinesli ga bodo iz jame, da ga bo lahko položila v drugo jamo, kjer si bo končno lahko odpočil. Po mnogih letih garanja si bo odpočil.

»Revež moj. Tako si se trudil, da bi nam bilo bolje.  Boš vsaj v nebesih na Meto pazil, če nam tukaj dol ni ratalo. Vesela te bo. Kot mene trga žalost, tako bo Meta vesela tvojega prihoda. Revež moj. Še dobro, da so pobje veliki in mi bojo pomagali tamali dve gor spravit. Oh Matija, kaj bomo brez tebe?

Kaj bom brez tvojega nasmeha, ko si stopil v kuhinjo in sva se spogledala. Kako si mi pogrel srce in odgnal skrbi. Pa si se samo nasmehnil. Nič več, nikoli več. Le kaj sem zagrešila, da se mi vse to postavlja na pot. Redno hodim k maši, molim, prižigam sveče in skrbim za družino. Le kaj sem zagrešila. Matija, vedno si fantom naročal naj pazijo nase. Si na sebe pozabil? Ali nisi čutil kako sem te ob jutrih s pogledom prosila,  da se vrni zdrav.  Lubi buh!   Nikoli ni dovolj, vedno nam daješ  novo gorje.Bo v nebesih bolje, pravijo gospod. A ne bi bilo prav, da bi bilo tudi na zemlji malo lažje? Mat kurba, samo malo lažje, samo za pikico, ne da bi nas vseskozi tiščalo k tlom.«

   Tone in Jože spredaj, dva kumerata zadaj, med njimi na tragih mrtev Matija. Na črnih licih od premoga so se risale poti solz, ki so izpirale prah. Gelca je padla na kolena in stisnila Matijevo glavo v naročje. Tulila je  in kričala od bolečine. Prekleto življenje, stokrat prekleto življenje, mat kurba, buh hudiču. Najprej si mi vzel otroka, sedaj moža. Ka,j le kaj mi boš še vzel? Daj, bodi dec in vzemi še mene, mat kurba, daj vzemi še mene.«

  Nekaj korakov stran je ležal na tragih Lojz. Cveta je nemo zrla v njegovo mrtvo telo,  z rahlo odprtimi usti ni zmogla niti najtišjega glasu. Ostala je sama s štirimi hčerami. 

ČE NE TI PA SOSED

Kako so knapi zvohali, kdo je ljubosumen in se boji za svojo, nisem nikoli vedel, vedel pa sem, da so takšnega kumerata zavohali, kot psi sledniki kri. In ko so ga prčeli mrcvariti, niso znali nehati. Velikokrat so šli do konca in še čez. Seveda so se te šale povečini končale neškodljivo, večkrat je kratko potegnila žena doma, včasih pa…

  Miha je bil dober človek. Manjše rasti,močan in čokat, prijeten na pogled, s svetlimi, živimi očmi, ki so se rade smejale.Za  kumerata je bil pripravljen dati tudi kri. Priden delavec, po šihti je rad spil pir, se pohecal s kumerati in odhitel domou na južno ali fruštk, odvisno katero smeno je tolkel.

  Doma je imel ženo,  prelepo za knapa in preleno za njegovo colngo. Miha je to vedel, zato ji je poskušal ustreči v vsem, kar je bilo v njegovi moči. Vendar je vse prevečkrat po težkem šihtu v jami in mrzlem piru za šankom doma zaspal, žene pa je bila vse  bolj osamljena. Pa še nekaj ni štimalo, otrok ni bilo. Po čigavi krivdi se ne ve, ampak kljub nekaj skupnim letom, jih ni bilo.

   Kumerati pa tega niso spregledali.  Z urarsko natančnostjo so znali oceniti, kdaj bodo njihove besede padle na plodna tla.

 Na  noht šiht. Zvečer ob devetih namesto v toplo posteljo z ljubljeno, v jamo globoko pod zemljo, kopat in filat kolm. Da se je pozimi vel dim iz dimnikov in da je svetila luč v domovih. Seveda za colngo.

 Ko so se zbrali na ortu, založili čik in predebatirali frej dni, ki so bili za njimi, so se spravili delat.

Med prvo pavzo je Janez načel priljubljeno temo noht šihta : » Mi tlele filamo, duma pa susedi filajo, hahahaha !«

 »Sej veš kku je, če ne ti, pa sosed,« doda Francl.

» Ja al pa poštar, se mulc kr iz taško rodi!«  v smehu reče Drago.

» No sej če maš meglo u jajcih, ti še prou pride, sej ni važn kdu seme vrže, važn je kdu ga gor sprau! pridoda še Zoran.

 Miha je vedu kam cilajo, nmal je ratu rdeč, ampak se je zadržu.

 Pa prau forhajer, znan po resnosti in po tem da na mar nje ni kaj dosti dal : » Dejte ga no srat pobi, sej so naše, kjer ne more zaupat svoji, je škoda da jo ma ! Je pa res da zmeram na noht šiht vidm enga študenta kku čaka tm gor pr kegliši in čaka, da spijemo pir in gremo proti šihti, pol jo pa u kolonijo mahne, pa se mi zdi da tud vem u kiro bajto gre.«

 Seveda ni bilo res, ampak že prej zmenjeno igrico, je bilo potrebno speljati do konca, če so se hoteli zjutraj za šankom krohotati in biti še ves teden dobre volje na ta račun.

   »Tud js vem, kam gre, u tretjo bajto, na konc ganka, potrdi Drago-

Pobi ne ga srat, ne se zajbavat, bodte  raj tih, tole se ne bo dober končal!!!« jih posvari Miha, vedoč da je debata namenjenba njemu.

» Lej Miha,« prau forhajer, »meni lahko zaupaš in veš da se ne delam norca, čista resnica ti povem.«

  »Jaz bi šou domou in bi ubil prasico in prasca, če bi jih skupi dobu!«  zareži Francl.

Miha je bil vse bolj na trnih, kar predstavljal si je lepega študentskega fanta kako leži z njegovo ljubeznijo in vse bolj je vrelo v njem.

  »Kar čez luft gazenk po lojter bi se povzpel ven pa skoču pogledat, pa buh pumagi če bi blo res,« so Mihatu polagali misli v glavo.

Skočil je pokonci, se pognal po štrekni, poiskal luft gazenk in se povzpel po fortnah. Sveža poletna nočje bila jasna, polna zvezd in svež zrak brez vpliva kumeratov,  mu je malce zbistrila glavo. Hotel se je obrniti,se vrniti v jamo, saj je vedel, da se kumerati radi hecajo, da je že več njih hitelo ponoči domou zastonj in so bili nato dolge čase deležni posmeha. Toda mali črviček je glodal in glodal.

» Sedaj, ko sem zunaj pa res skočim na hrib pogledat če spi, sej se prav fajn vidijo okna na bajti. Pobam bom rekel, da se mi je slabo nardilo in sem šel samo na luft.« si je mislil in že korakal proti domu.

 Že od daleč je videl luč v kuhinji, kar je bilo za eno zjutraj čudno in vse bolj črne slutnje so ga obhajale. Na travnatem pobočju nasproti bajte se je sesedel. Minka ni bila sama! Firnki so sicer , kljub luči v kuhinji, skrivali podobo moškega, tako, da ni mogel ugotoviti, kdo je pri njej, vendar mu je bilo v hipu vse jasno. Želel si je, da ne bi odšel iz jame. Želel si je, da bi bile samo sanje. Popadel ga je bes »: Ubil, oba bom ubil,« pa se je ustavil že po nekaj korakih. Vedel je, da mu njegovo srce, ne bo dalo ubiti žensko, katero ima neizmerno rad. Tudi odpustil bi ji, če bi obljubila, da ne bo več. Pa bi ji še lahko zaupal, še šel na noht šiht, je razmišljal. Ne ne more ji odpustit, kumerati ga bodo požrli. Ne more domou, ne more nazaj na šiht, nikamor ne more. Pot se je končala.. Počasi se je odpravil v sadovnjak. Iz hlač je potegnil jamsko špago, katero je imel v ibercugi namesto pasa, zavezal za vejo in vrat, ter se s solzami v očeh spustil na kolena. Obvisela so par centimetrov nad zemljo.

KNAPUŠNA

Knapušna, hja, švabo nam je pustil lepo dediščino umazane težke industrije, ritja pod zemljo, ter težaškega dela v treh izmenah.

Knapušna to je za dece.

Knapušne v bistvi ni več.

Je še tehnološko razvito pridobivanje rud. Rudarstvo. Kjer je vse podrejeno tehnologiji. Tehnologiji so podrejeni tudi odnosi, dogodivščine pod zemljo in po delu za točilnim pultom, na pijači, ki si jo vsak rudar zasluži.

Ampak, hm, knapi, to je druga štorija. Knapi so bili podrejeni  garaškemu trpljenju globoko pod zemljo in strogi hierhiji od forhajerja preko hajerjev  do zajbruca.

Štajgerji in oberštajgerji so bili bolj podaljški rok in oči  gospodi iz pisarn.

In tole je ena od forhajerskih zgodb, ki so se od časa do časa pojavile tam doli, pokopane  še nerojene, rojene v svetlobo lamp  in največkrat se niso dvignile nad prvo etažo, da bi zadihale in se naužile belega papirja na dnevni svetlobi.

Če pa ji je že uspelo pobegniti po šohtu auf, se je največkrat znašla med glasnim krohotom knapov, ki so si po šihtu po grlih spuščali mrzel pir in pozabili nanjo, ko so zaprli vrata oštarije za sabo.

Hajer Lojze je bil for na delovišču, se pravi forhajer in na svojem delovišču je bil zakon in red, veselje in žalost, švic in počitek. Delali so na štrekni, podaljševali so rov proti nahajališču premoga. Vsak dan so napredovali za meter in pol  ali nekaj več, na tri izmene.

Fantje, ki so delali z njim na številki, na ortu, so ga bili vajeni, vseh njegovih muh, ampak bil je dober forhajer, na njegovem ortu so dobro zaslužili, pa tudi nesreč in poškodb je bilo malo. To pa spodaj, v jami, nekaj velja.

Sredi šihta Lojz ugleda lampi, bližajoči se ortu. Še bolj je poprijel za sekiro s katero si je pomagal šolati strop, zarenčal na zajbruca naj malo pohitita s filanjem zolma, saj je vedel da so lampe štajgerske, nihče drug se sredi šihta ne sprehaja po štreknah.

Res je bil štajger,  z njim  pa je bil čist frišn knap. Nova, bela čelada, nove cote, bata škornji brez prask in blata, nobenih madežev švica in črnega prahu.

»Srečno komerati, Lojz, tole je od Marjana poba, nalašč ga dam k tebi, pazi nanj, tebi  zaupam«reče štajger.

»Če je pršu delat, je dobrodošel, če pa na colngo tuhta, ga pa kr nazaj pelji, pa naj zravn Marjana v pisarni sedi«reče Lojz, pljune slino od čika, ter nadaljuje z delom.

»No, no Lojz, sej nisi tako hud, kot se delaš,«dregne novinca s komolcem in se zareži,                                                                             

»Janez je tale, pazi nanj, kot sem naroču, pa bo. Srečno !« Štajger se obrne in odide po štrekni.

»Kaj stojiš, pa zijaš, zajbrat pejd !«mu ukaže Lojz in nadaljuje s svojim delom.

Vendar fantu ni odrezalo, malo zaradi treme in nespretnosti, čelade ni bil vajen, niti dela pod lampo, niti akumulatorja za pasom, vse je bilo novo in  temno, vroče in slab zrak. Imel je občutek da gre vse prehitro, preveč novega naenkrat, prehudo.

 Ko je Janez opravljal tretji šiht,  je bilo Lojzu dovolj.  Janez je bil bolj v napoto na ortu kot v korist. Pokliče ga nekaj metrov nazaj po štrekni, mu zariše pravokotnik na zolmu in mu zaukaže kopati.

      Štajger je dva šihta na obhodih opazoval  Janeza, ki je kopal sredi štrekne, vendar se ni hotel spotikati v delo Lojza. Tretji dan, ko je bil pravokotnik že precej globok in ni nič kazalo da je Lojz zadovoljen s storjenim, se ni več vzdržal.

»Lojz, a ni dovolj globoko?«vpraša, misleč  da gre za luknjo v katero bo Lojz vstavil potopno pumpo, za črpanje odvečne vode.

»Globje bo, bolje bo«mimogrede odgovori Lojz.

»Kar koplje naj, je saj mir in nekaj koristnega bo na koncu.«

Štajgerju pa ni dalo miru in je drezal v knape na ortu, če vedo čemu bo skopano. Nihče ni vedel in nihče ni hotel spraševati. Na koncu  je zahteval od Lojza pojasnilo, saj mu radovednost ni dala miru.

Pljunek pomešan s čikom je poletel pred noge štajgerju,:

»A res te zanima kaj koplje? Res češ vedet?« sedaj so vsi stopili krog in napeli ušesa.

Lojz pa se je široko nasmejal, se pričel krohotati in nazadje dejal:

»Grob si koplje, grob, sej za druzga ni, ko za zagrebst!« In sedaj se je režal še glasneje in knapi so poprijeli z njim in režalo se je vsepovprek.

Štajger je krotil jezo, pomignil Janezu in skupaj ju je vzela tema.

Ta dan je pir po šihtu še posebno pasal, saj toliko smeha že dolgo ni bilo.

 Janeza   Lojz ni več dobil na ort, kar je bil tudi njegov namen in za zagovor na upravi ga ni skrbelo, dobrih knapov se vedno manjka. Mogoče mu za kak mesec ziherco vzamejo, ali pa še to ne.

Knapi , knapušna  - rudarji, rudarstvo

forhajer – prvopisani kopač

hajer -  kopač

zajbruc – nk rudar

šoht – jašek

štajger –  vodja večih delovišč v rudniku

štrekna – rov z okroglim profilom

zolm  - dno rova

ort – delovišče

čik – tobak za žvečenje

šoht – jašek

šolati – zalagati, zavarovati pred zrušitvijo

pasal – prijal

pir  - pivo

frišn knap – novinec, rudar začetnik

ziherca – rudarska svetilka na plamen, ki opozarja na povečan metan na delovišču – ima jo le vodilni na delovišču



          RUDAR FRANC

Franc je bil rudar v Trbovljah. Z družino je živel v rudarskem naselju Terezija. Z ženo Štefko in tremi otroci, dvema dekletoma in fantom, so se stiskali v kuhinji in malo večji sobi s straniščem na ganku. Plača je bila prekratka za preživljanje petčlanske družine. Pa tudi časi so bili po drugi vojni skromni. Najbolj pri srcu mu je bila mlajša hči Metka, vendar se je trudil, da tega ni pokazal, ravno nasprotno, včasih je bil do Metke bolj grob, kot bi si zaslužila, samo da ne bi kdo opazil, kako mu je pri srcu.

 Štefka je z denarjem skrbno ravnala, ampak enostavno ga je bilo premalo za vse potrebe. Sploh, če je Franc zavil dvakrat v gostilno. Potem je bila na jedilniku krompirjeva juha, kot glavni obrok, kruh in šipkova marmelada, pa še za kakšnega, če je bilo. In ta jedilnik je veljal včasih tudi štirinajst dni, odvisno katerega v mesecu je Franca zažejalo. Štefka pa je bila dobra muškra, in s šivanjem si je včasih prislužila kak dinar. Potem je stopila k mesarju in vzela kos mesa, piščančjo bedro ali svinjsko zarebernico, jo spekla in dala Francu h kosilu. Vedela je, da v jami trdo dela in potrebuje meso za moč.  Tudi ta dan je spekla kurjo bedro in jo priložila h grenedirmaršu, pa malo solate z vrta, skoraj gosposka južna. Doma sta bili sami z Metko in še preden je prišel Franc domov, ji je zabičala: » Metka, glej, da ga ne boš gledala, ko bo jedel, naj poje meso v miru, bolj ga je potreben kot ti.« Metka je prikimala, in tudi v sebi verjela, da bo dovolj močna, da ne bo podlegla skušnjavi. Mesa že dolgo ni pokušala, kaj šele jedla.

Franc je sedel za mizo, lačen je bil s šihta, težko je garal, meso se mu bo prileglo in lažje bo delal do colnge. Zajel je žlico krompirja, čez stresel še žlico solate, in med žvečenjem prijel bedrco v roke. Široko je zinil, ko se mu je pogled ustavil na Metki. Gledala ga je z velikimi očmi in ko je zinil Franc, je zinila Metka z njim. Zasmilila se mu je, videl je njeno željo, čutil jo je, čutil kako močno si dekle želi okusiti dišeče pečeno meso. Metka se je zavedla, da je oče opazil njen pogled, postalo ji je nerodno, povesila je pogled in se napol obrnila vstran. »Metka, boš malo,« ji je ponudil oče. » Ne, ata ne bom, mi ne paše, hvala,« je izdavila in se še bolj obrnila stran. Želela je skriti solze, ki so ušle iz oči. Tudi Francu se je orosilo oko. Vendar ni več ponudil. Pojedel je južino in odšel iz hiše.